KAJ JE ANOREKSIJA NERVOZA IN KAKO POMAGATI?

Napisala: Sanja Prodanović

  • Ameriško psihiatrično združenje (APA) v svojem diagnostičnem priročniku DSM-5 (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, Fifth Edition) opredeljuje anoreksijo nervozo kot “motnjo hranjenja, za katero so značilni nizek telesni indeks telesne mase (BMI), intenzivna strah pred pridobivanjem telesne teže ali postajanje debel, motnja v dojemanju telesa in močno omejevanje uživanja hrane.”
  • Dr. Christopher G. Fairburn, vodilni strokovnjak na področju motenj hranjenja, opisuje anoreksijo nervozo kot “resno duševno motnjo, ki se kaže v intenzivnem strahu pred pridobivanjem telesne teže, zavrnitvi vzdrževanja ustrezne telesne teže ter motnji v dojemanju telesa.”
  • Dr. Walter Vandereycken, priznan belgijski psihoterapevt specializiran za motnje hranjenja, opredeljuje anoreksijo nervozo kot “motnjo hranjenja, ki se kaže v hudi omejitvi vnosa hrane, izkrivljenem dojemanju telesa ter pretiranih prizadevanjih za izgubo telesne teže, ki pogosto vodijo v drastično zmanjšanje telesne teže.”

Pomembno je upoštevati, da je anoreksija nervoza kompleksna motnja, ki vključuje tako fizične kot psihološke vidike. Zgoraj navedene definicije izpostavljajo ključne značilnosti te motnje, vključno s strahom pred pridobivanjem telesne teže, omejevanjem vnosa hrane ter izkrivljenim dojemanjem telesa.

Potrebno pa je poudariti, da je poimenovanje motnje zavajajoče, saj “anoreksija” pomeni izgubo apetita, ta pa pri opisani motnji ne izgine, le želja po nadzoru zaužite hrane je pretirana.

Zavajajoče in napačno je prepričanje, da ima tisti, ki bruha bulimijo, tisti, ki strada pa anoreksijo.

Ločimo dva podtipa anoreksije nevroze:

  • Purgativni tip anoreksije nervoze.

Te osebe vzdržujejo nizko telesno težo s pomočjo bruhanja (pogosto se tudi prenajedajo), jemanja odvajal in/ali diuretikov (75% oseb z anoreksično motnjo).

  • Restriktivni tip anoreksije nervoze

Te osebe vzdržujejo nizko telesno težo z odklanjanjem vseh vrst hrane (s stradanjem), ali pa le ogljikovih hidratov in tiste hrane, za katero menijo, da je visoko kalorična. Obenem pogosto pretiravajo s telesno aktivnostjo, kar imenujemo hiperaktivnost (25 % oseb z anoreksično motnjo).

Nasveti za pomoč pri anoreksiji nervozi in prehrani:

  1. Poiščite strokovno pomoč: Anoreksija nervoza je resna motnja hranjenja, ki zahteva celostno obravnavo s strani strokovnjakov. Priporočljivo je poiskati pomoč pri dietetiku, psihologu ali psihiatru, specializiranem za motnje hranjenja. Kot pravi dr. Susan Ringwood, strokovnjakinja na področju motenj hranjenja: “Zdravljenje anoreksije je kompleksno in vključuje multidisciplinarni pristop, ki vključuje psihološko, prehransko in medicinsko obravnavo.”
  2. Izobražujte se o pravilni prehrani: Dietetik vam lahko pomaga pri oblikovanju uravnoteženega prehranskega načrta, ki vam bo zagotovil potrebna hranila. Pomembno je razumeti, da prehrana pri anoreksiji ni le omejevanje kalorij, temveč tudi obnavljanje pomanjkljivosti hranil. Dr. Cynthia Bulik, priznana avtorica na področju motenj hranjenja, poudarja: “Obnovitev telesne teže in prehranskih pomanjkljivosti je ključnega pomena pri zdravljenju anoreksije.”
  3. Gradite zaupanje: Pri zdravljenju anoreksije je pomembno graditi zaupanje med posameznikom in njegovim zdravstvenim timom. Dietetik lahko pomaga pri vzpostavljanju odnosa zaupanja in postopnem spreminjanju miselnih vzorcev glede hrane in telesa. Po besedah ​​dr. Lucene Honeycutt, klinične psihologinje specializirane za motnje hranjenja: “Pomembno je vzpostaviti odnos zaupanja, ki omogoča posamezniku, da se počuti slišanega in razumljenega.”
  4. Obravnavajte čustvene vidike: Anoreksija nervoza pogosto izhaja iz čustvenih težav, kot so nizka samopodoba, perfekcionizem in obvladovanje stresa. Dietetik lahko sodeluje s posameznikom pri raziskovanju teh čustvenih vidikov in učenju zdravih načinov soočanja s čustvi. Dr. Margo Maine, vodilna strokovnjakinja na področju motenj hranjenja, opozarja: “Pri zdravljenju anoreksije je bistvenega pomena prepoznati čustvene vzorce in jih obravnavati skupaj s prehranskimi izzivi.”
  5. Spodbujajte podporo bližnjih: Vključevanje družine in bližnjih pri zdravljenju anoreksije je ključnega pomena. Dietetik lahko sestavi načrt, kako vključiti podporo in razumevanje bližnjih ter jih informira o pomembnosti prehrane pri okrevanju. Po besedah ​​profesorja Stephena Touyz, priznanega raziskovalca motenj hranjenja: “Okrevanje od anoreksije pogosto vključuje krepitev podpore družine in prijateljev, saj so ti ključni dejavniki pri zdravljenju.”